Pozdravljeni!

Najprej vam dolgujem opravičilo za prejšnjo lestvico "late bloomerjev". Pozabil sem Materazzija, ki je seveda prvo profesionalno pogodbo podpisal pri 26. letih in nato postal svetovni prvak. Sem se žal spomnil prepozno :/

Danes pa si bomo pogledali igralce, ki so obetali ogromno vendar nekako niso upravičili svojih pričakovanj v takšni meri kot bi jih. Nekaj takšnih kot je recimo Denilson ne bo, ker so bili že na lestivci o zgrešenih prestopih. Prav tako ne bo na njej igralcev iz lestvice o alkoholikih. Dasiravno bi Gascoigne moral biti na njej

11. Jody Morris

Kaj narediš potem, ko postaneš kapetan Chelseaja? Pijan se s soigralci norčuješ iz ameriških turistov, kmalu po 11/9! V kartoteki pa ima naš junak še pijanske pretepe in spolni napad. In prav zaradi teh dogodivščin je Jody Morris vedno ostal na istem nivoju in ni upravičil potenciala enega boljših mladih defenzivnih vezistov. Očitno njegov um ni bil pripravljen na preskok. Sedaj stagnira na Škotskem

10. Hugo Viana

Viana je eden tistih igralcev, ki ga nisem nikoli razumel. Oz, nisem razumel zakaj naj bi bil on nekaj ekstra. Ampak očitno je moral biti saj je Newcastle zanj plačal 12 milijonov funtov igral pa je tudi za Valencio in Portugalsko. Žal v vseh tekmah, ki sem jih gledal ni pokazal praktično ničesar zategadelj ga dam na lestvico in mu pripopam en velik znak PRECENJENO na čelo. Verjetno pa je imel potencial, ……. Verjetno, ……..

9. Quaresma

Na lestvici je samo zato, ker mu je uspelo nategniti Barcelono, Inter in Chelsea ter njihove trenerje, ki so si ga zaželeli. Kako mu je to uspelo ne vem. Ampak očitno se Quaresma dobro znajde samo v manjših prvenstvih, daleč stran od medijskih luči in pritiska. Tam je namreč lahko glavni na vasi in lahko po mili volji zadržuje žogo. Vedno mi je namreč deloval zelo sebičen igralec, ki preveč komplicira.

8. Lee Sharpe

Na začetku kariere je bil bolj čislan kot Giggs in štet za dolgoročno rešitev na boku Manchestra in Anglije. Žal pa je mešanica poškodb in nešportnega življenja ter tudi igralskih rotacij Fergusona pripeljala do tega, da svojega potenciala ni mogel dokončno uresničiti. Prodan je bil v Leeds ter kmalu zapadel v obskurnost. Zabavam in pijančevanju se je sicer odrekel, še vedno pa je raje medijska kot nogometna zvezda saj se redno udeležuje Resničnostnih šovov ter medijskih dogodkov.

7. Joaquin Sanchez

Pred prestopom v Valencio je prodorni bočni vezist veljal za najbolj zaželenega španskega nogometaša. Imel je neverjeten občutek za kontrolo žoge, izvrstne predložke in kar je še najpomembnejše – nos za gol. Z Vincentejem bi moral po vseh pravilih tako tvoriti sanjski krilni tandem, ki bi Valenciji pomagal postati trajnejši izzivalec Barcelone in Reala. Prva sezona je bila odlična, v naslednjih pa so sledile poškodbe Vincenteja in hud padec Joaquina, ki se je na lepem izgubil. Mesto v reprezentanci je izgubil leta 2008 zaradi kritiziranja selektorja, sedaj pa vedno bolj izgublja mesto v Valenciji zaradi mladega Pabla Hernandeza.

6. Saviola

Kaj je šlo tu narobe ne vem. Saviola ni imel težav s poškodbami, nobenih incidentov zunaj igrišča, ne vem, da bi bil v igri kak alkohol ali nočno življenje. Na lepem pač preprosto ni šlo. V prvi sezoni v Barceloni je postal tretji strelec lige. Nato pa padel v formi in se kasneje kljub dobremu strelskemu učinku ni več znašel v načrtih novega trenerja Franka Rijkaarda. Posojen je bil v Monaco, Sevillo kjer ni pokazal skorajda ničesar, se vrnil v Barcelono kjer je pobiral drobtinice ter se nato prodal v Real kjer je več ali manj grel klop. 

Mogoče je kriva želja po denarju, ker je raje izbral klop kot prekinitev pogodbe in minute v drugem klubu. V manjših klubih pa se je zdelo, da mu je pod častjo dati vse od sebe.

5. Matt Le Tissier

Popoln izvajalec prostih strelov, popoln izvajalec 11m, popoln podajalec po kotih in prekinitvah, popoln organizator igre in vezist, ki je sposoben dati 15 in več golov na sezono. Kaj je šlo narobe? 1. Bil je katastrofalno fizično pripravljen in je vedno pozabljal na obrambo ter nekako ni imel moči za tekat po igrišču. 2. Dobro se je počutil v domačem okolju. 3. Bolje biti prvi na vasi kot zadnji v mestu kar pripelje do naslednjega problema. V reprezentanci je vedno igral slabo. Tako je bil spregledan s strani selektorjev in ni nikoli osvojil ničesar. Škoda, škoda. Saj je bil vsekakor eden mojih otroških idolov.

Trenutno žogo brca en igralec, ki me močno spominja nanj – Charlie Adam

4. Stan Collymore

V najboljših dneh je bil sposoben preigrati pet, šest igralcev in za povrh še premagati vratarja z velike razdalje. Žal pa so njegovi psihološki problemi v Liverpoolovem "spice boys" okolju preveč vplivali nanj in posledično privedli do njegovega neslavnega igralskega konca. V Liverpoolu mu ni šlo slabo in v prvi sezoni je bil eden boljših igralcev, vendar je izgubil podporo soigralcev potem, ko je medijem izdal podrobnosti o klubskih dogodivščinah, ki so vključevale pomanjkanje discipline, pijančevanje in seksualne igrice po raznih hotelih. Po koncu sezone 96/97 je bil prodan Aston Villo, kjer je bil s strani navijačev ves čas zasmehovan glede njegovega psihičnega zdravja. Umaknil se je v nižje lige in nato še v Španijo kjer je star 30. let končal kariero.

Kdo ve kaj bi bilo, če bi ga v roke vzel Sir Alex Ferguson. Collymore je bil namreč predviden kot zamenjava za Hughesa, vendar je Fergusonu v zadnjem trenutku v oko padel Andy Cole

3. Ariel Ortega

Bil je označen kot naslednika Maradone. Še posebej po tem, ko ga je leta 94 zamenjal v reprezentanci in njegovi vlogi organizatorja igre. Žal pa je postal naslednik Maradone v napačnem smislu. Njegov smisel za organizacijo igre, kontrolo žogo in neverjetne podaje z mesta je zasenčil njegov samodestruktivizem, popivanje ter temperament. V reprezentanci je vedno odigral fenomenalno, še posebej v njihovih kvalifikacijskih tekmah za SP 98. Ko pa je bilo treba igrati za klub je postal drug igralec. V Valenciji je še bil igralec iz reprezentance, po prestopu v Italijo pa je začel vedno bolj bledeti in kmalu utonil v pozabo.

2. Ronaldinho

Kako je lahko 2x dobitnik nagrade za najboljšega nogometaša po izboru FIFE underachiever? Preprosto! Njegovi talenti niso bili nikdar sporni. Popoln nadzor žoge, neverjetna preigravanja ter milimeterske podaje so navduševale že navijače Pariškega kluba PSG. Vendar so vseeno obstajali neki pomisleki, da igralec ni ustvarjen za velike tekme in psihične pritiske, ki jih le te prinašajo. Sam je to ovrgel najboljši način v dresu Barcelone, ko je sam osmešil Galaktike in doživel stoječe ovacije Madridske publike, sam pa postal tudi zmagovalec Lige prvakov. Žal pa je šlo nato počasi navzdol. Ronnie je počasi izgubljal kondicijo in fizična pripravljenost je bila opazno slabša. Ujelo ga je nočno življenje in zabave, ki so odnesle zabavo iz igrišča. Ronaldinho je izgubil magijo, odšel v Milan ter nato v Brazilijo kjer se v manj zahtevnem prvenstvu ponovno odkriva. Zdi se, da bi ob pravi disciplini lahko dosegel precej več. Nogometni navdušenci pa bi bili deležni več kot le tri magične in eno dobro sezono.

1. George Best

Bil je že na lestvici alkoholikov, vendar mora biti tudi na tejle. Verjetno najboljši igralec, ki ga je dal Otok in igralec, ki mu je bil namenjeno, da postane najboljši nogometaš vseh časov. Žal pa je kljub vsem lovorikam dosegel premalo zaradi nešportnega življenja in zvezdništva izven igrišča. Še kot najstnik je namreč postal enakovreden rock zvezdnikom, pri 22., ko je dobil Zlato žogo pa je bil že praktično peti Beatle. Ker takšne stvari v nogometu niso bile v navadi ni imel nobenega, da bi mu priskočil na pomoč, oz. mu olajšal prehod iz revščine in anonimnosti na vrh sveta. Zaradi tega je bila načeta tako njegova psihološka kot tudi fizična pripravljenost, saj telo preprosto ni več zdržalo dvojnega življenja. Življenja športnika in največje rock zvezde. Kariero je praktično končal pri 27. letih

Pozdravljeni!

Danes si bomo pogledali tiste nogometaše, ki so zasloveli/postali gonilna sila svoje ekipe šele v relativno poznih nogometnih letih ali pa so se z nogometom začeli ukvarjati kasneje kot je to običajno.

11. Jörg Böhme 26 let

Srebrni Nemec iz leta 2002 je do prihoda v Schalke v letu 2000 ždel v drugi ligi, pri Rudarjih pa si je priboril mesto v reprezentanci. Sicer dokaj povprečen vezist in izrazit levičar je v treh dobrih sezonah osvojil dva Nemška pokala ter že omenjeno drugo mesto na SP. Verjetno eden najboljših  izvajalcev kotov in prostih strelov v tistem obdobju in nekakšen Charlie Adam iz Nemčije. Igralec, ki blesti le v enem elementu igre.

10. Blaise Nkufo 31 let

Naturalizirani Švicar je do 26. leta igral v švicarski ligi in bil tako poznan samo lokalnim ljubiteljem nogometa. Nato je prestopil v 2. Bundesligo in ostal v anonimnosti vse do sezone 2006/2007, ko je spravil Twente pod vrh lige. V sezoni 2009/2010 pa je z njimi Eredvisie tudi osvojil. Njegov strelski učinek pa se je zaradi let razumljivo začel zmanjševati. Po sezoni v ZDA se je upokojil od aktivnega igranja nogometa.

9. Milivoje Novaković 26 let

Veliki igrač, ki v mladih letih ni kazal posebnega nogometnega znanja je slovenskim ljubiteljem nogometa postal znan po odličnih predstavah v dresu Litexa. Najboljši strelec 2. Bundeslige v sezoni 2007/2008 in 2. najboljši strelec Slovenije vseh časov si mesto na lestvici zasluži.

8. Ilhan Mansiz 27 let

Turški David Beckham je svoje neverjetno tehnično znanje pokazal na Svetovnem prvenstvu leta 2002 na katerem je tudi osvojil tretje mesto. Osmešil je Roberta Carlosa, podal za najhitrejši zadetek na SP ter dosegel odločilni gol za napredovanje proti Senegalu. Po prvenstvu je Mansiz izjavil, da je žal zanj že prepozno in da je škoda, da ni bil odkrit prej. Imel je še kako prav saj je bila pred njim le še ena dobra sezona.

Pri 33 letih se je Mansiz začel ukvarjati z umetnostnim drsanjem. Njegove sanje pa so zastopati Turčijo na Olimpijskih igrah leta 2014, s čimer bi postal prvi športnik, ki je sodeloval na SP v nogometu in Zimskih Olimpijskih igrah.

7. Grafite 29 let

Prej dokaj povprečen prvoligaški igralec je na polno zablestel v sezoni 2008/2009 in z 28. goli na 25. tekmah popeljal Wolfsburg do presenetljivega naslova državnega prvaka. Žal pa je bila tista sezona edina izven serijska.

6. Diego Forlan 25 let

Po sezoni v Angliji v kateri ga je večina že odpisala in je le malokdo še verjel, da lahko Forlan postane kaj več od povprečnega napadalca je Diego v Španiji v prvi sezoni zabil 25 ligaških zadetkov in kritikom zaprl usta. Poleg odličnih klubskih predstav se je izkazal tudi v reprezentančnem dresu kjer je svojo reprezentanco popeljal do 4. mesta na Svetovnem prvenstvu.

Vseeno pa je izgubil z Mariborom

5. Ruud Van Nistelrooy 25 let

Ok, tu malce goljufam. Ruud je bil najboljši strelec Nizozemske lige ter odličen v Ligi prvakov. Vseeno pa je smrtonosni napadalec, ki ga pozna cel svet, postal sorazmeroma pozno in sicer leta 2001, ko je z eno letno zamudo (medical težave) prestopil v Manchester in že v prvi sezoni zrušil rekord, ki so si ga delili Henry, Shearer in Stein. Zadel je namreč na osmih zaporednih tekmah in z zabijanjem nadaljeval praktično v vsakem klubu in sezoni ter se vrnil po vsaki težki poškodbi. Napadalec, ki je nevaren tudi sedaj, ko šteje 34 let

4. Frank Lampard 25 let

Zaradi očeta, ki je bil enako kot on izvrsten nogometaš, se je Frank z nogometom srečal že zgodaj in leta 99 tudi debitiral na reprezentančni sceni (glede nato kdo vse je igral za Anglijo, heh. Npr. Ricketts in Seth Johnson) vseeno pa je vlogo nosilca svoje ekipe prevzel šele v sezoni 2003/2004, ko je postal ideolog kluba, ki se lahko bori na vseh frontah ter reprezentance. Žal mu letos leta več ne prizanašajo in pred seboj ima verjetno le še eno vrhunsko sezono ali dve.

3. Luca Toni 27 let

Visokorasli golgeter se je do svojega 27. leta potikal v nižjih ligah. Vse do trenutka, ko je Palermu s tridesetimi zadetki priigral uvrstitev v Serie A in si z odličnimi predstavami zagotovil vpoklic v reprezentanco in prestop v večje klube. Lahko bi zlobno dejali, da je njegova kariera trajala vsega pet sezon, v tem času pa mu je uspelo osvojiti Bundesligo in Svetovno prvenstvo..

2. Didier Drogba 25 let

Drogba je nogometno javnost opozoril nase v sezoni 2003/2004, ko je postal najboljši igralec francoskega prvenstva in svojo ekipo popeljal v finale pokala UEFA. Še isto sezono je moštvo zapustil in za 24 milijonov funtov prestopil v Chelsea. Kako pomemben igralec je nam pove podatek, da v  Drogbajevih slabših sezonah 07/08 in 08/09 Chelsea ni osvojil ničesar.

1. Ian Wright 27 let

Legendarni Arsenalov napadalec je do 22. leta igral amatersko v neligaških klubih dokler ga ni opazil iskalec talentov, ki je za Crystal Palace iskal novega napadalca. Po začetnem, nekaj letnem, privajanju na profesionalni nogomet sta skupaj z Markom Brigthom ustvarila izjemni tandem, ki je svojemu klubu prinesel napredovanje v prvo ligo. Šele sezona 90/91 pa je bila tista, ki mu je omogočila prestop v Arsenal in vstop na veliko sceno. Drugi najboljši Arsenalov strelec v zgodovini, kljub številnim zadetkom, ni nikoli videl Evropskega ali Svetovnega prvenstva, podobno kot še en izjemen napadalec, Andy Cole

V 19. stoletju so dušebrižniki dejali, da je se nogomet spogleduje s satanom in je dvojček pijančevanja. Delno so imeli prav saj sta pivovarska industrija in nogomet šla z roko v roki. Mnogo klubov je namreč prostore lokalnih pubov uporabljalo kot garderobe/bojne štabe/klubske prostore ter celo igrišča, če je pub ali pivovarna razpolagala z veliko prostora.

Zgodnja leta nogometa (Otočje, da ne bo pomote) je tako zaznamovalo obširno pijančevanje, ki se je nato po Drugi vojni nekoliko umirilo. V 70., ko so se v nogometu začeli vrteti večji denarci in so nogometaši postajali medijske zvezde pa je na plano pokukala temna stran Otoškega nogometa – pretirano pijančevanje ter pubovska kultura, ki se je v obliki obiskov nočnih klubov razširila tudi na druge nogometaše. Predvsem tiste z latino poreklom.

Mi pa si bomo pogledali igralce, ki so najbolj globoko gledali v kozarec. Lestvica je skrajno subjektivna zategadelj se zna zgodit, da na njej ne bo Obilinovića in Rapaića, …..

ps: ŠTEJTE KOLIKO JIH JE OD ARSENALA. Se bom pa potrudil, da ne bo top 11 Arsenal alkoholiki

11. Adriano

Smrt v družini naj bi povzročila težave nekoč izjemno obetavnega napadalca. Stalno zamujanje iz rodne Brazilije, presežek kilogramov, divje zabave in alkohol so igralca dokončno odpeljale od elite. Še na lestvici je samo zato, da ne bo preveč enolična. Mogoče bi moral biti gor raje Yorke v ženskem perilu.

10. Paul McGrath

Izjemni branilec Uniteda in Ville je svetovni javnosti postal dokončno znan leta 94, ko je kljub poškodbi kolena herojsko ubranil strel Roberta Baggia. In to tako, da je nastavil glavo.

Znan pa je bil tudi po svojem ekstremnem pitju zaradi katerega je izpustil precej tekem. Še huje pa je bilo potem, ko je utrpel kronično poškodbo kolena in prestal kar osem operacij. Alex Ferguson mu je ponudil denar in poslovilno tekmo, če se upokoji zaradi psihičnih težav in alkoholizma. Trmasi Paul pa je raje šel v Villo in končal drugi za Liverpoolom.

9. Peter Beagrie

V času njegovega igranja za Everton, je na pripravah v Španiji je ostal zunaj pozno v noč in za prevoz do hotela prosil naključnega motorista. Ker mu ni uspelo zbuditi vratarja si je motor izposodil ter z njim zapeljal skozi stekleni vhod hotela ter fasal petdeset šivov. Za povrh pa je bil še hotel napačen. Kasneje je igral za manjše klube, sedaj pa piše kolumno za Sky.

8. Jim Baxter

Kljub temu, da je spil tri steklenice bacardija na dan in bil pijan noč pred vsako tekmo in tudi na marsikateri tekmi je svojo razvado precej časa dobro skrival pred očmi javnosti in celo trenerjem. Večina pa ga uvršča med najboljše škotske nogometaše vseh časov. Po končani karieri je postal lastnik puba, kar je še dodatno povečalo njegove težave, ki so se stopnjevale do presaditve jeter v starosti 55 let. Za rakom je nato umrl nekaj let kasneje. Nekdaj veliki ženskar je zaradi alkohola in iger na srečo izgubil približno 500.000 funtov, kar je bil takrat ogromen znesek.

7.Tommy Caton

Drugo sezono po prihodu iz Citya v Arsenal je mladi Tommy zaradi ostre konkurence v klubu začel iskati uteho v pijači. Vsaj dve steklenici žganih pijač na dan sta ga najprej spravili med rezerve, v drugi klub in nato še v grob. Nekdaj obetavni branilec je leta 93 umrl star vsega 30 let za posledicami srčnega napada.

6. Kenny Sansom

Popolni abstinent do 21. leta je v alkohol zapadel po porazu na reprezentanči tekmi. Od takrat dalje ni bilo dneva brez obveznega obiska puba po treningu, po prestopu iz “Kristalne Palače” v Arsenal pa so sledili še obvezni obiski ilegalnih stavničarjev ter nočnih klubov. Znašel se je tudi v osebnostni krizi, se počutil nerazumljenega in tujega v okolju v katerem je deloval. Kljub temu, da je bil najboljši levi bočni v državi pa je padel tako nizko, da je za svojo razvado zapravil ženinih 800 funtov, ki jih je zadela na tomboli. Še vedno pa si ne hotel sprijazniti z dejstvom, da je alkoholik, ker so vsi njegovi soigralci pili približno enako kot on. Njegova kariera je začela bledeti zadnje leto v Arsenalu. Priprave je oddelal v pubu, pred finalom ligaškega pokala z Lutonom pa se je pijan zgubil v mestu ter iskal hotel kjer so bili njegovi soigralci. Po porazu v finalu, kjer je kljub vsemu igral, se je njegova osebnostna kriza poglobila in kmalu je izgubil vse premoženje, hišo in ženo. Trenutek streznitve je prišel tedaj, ko je po pubih menjal svoje slike s podpisom za pijačo. V kliniki Tonya Adamsa je ozdravel in sedaj dela kot športni komentator.

5.Frank Worthington

Frank je bil znan po tem, da je užival življenje na veliki nogi, preživljanju noči z dekleti na klic in uživanju v opojnih substancah. Leta 72 je bil tik pred prestopov v Liverpool. Opravil je vse formalnosti, žal pa ni opravil zdravniškega pregleda. Težave s srcem? Kronična poškodba? Ne, po vsej verjetnosti je imel gonorejo! Legendarni trener Bill Shankly mu je hotel dati še eno priložnost ter mu dejal, da naj se vrne čez štirinajst dni, ko se pozdravi. Frank pa je raje odšel na Mallorco kjer je užival v nenogometnih stvareh ter šeenkrat padel na zdravniškem pregledu. Vzel ga je Leicester, kasneje je bil še najboljši strelec lige, polnega potenciala pa ni nikoli več upravičil.

Vsekakor pa je zmagovalec za najboljšo knjižno naslovnico.

4.Paul Merson

Najprej je bil napadalec, nato ofenzivni vezist in organizator igre. Še vedno pa drži rekord za odškodnino, ki ga je drugoligaški klub plačal za igralca. Boro je zanj odštel 5.000.000 funtov, potem, ko mu Arsene Wenger, ki je prevzel Arsenal ni želel podaljšati pogodbe, ker naj bi zahteval preveč denarja. Ne pozabimo omeniti, da je Merson tudi kot drugoligaš bil standardni član reprezentance.

Merson se ni nikoli sramoval svoje odvisnosti in je tudi v proslavljanju nakazal, da rad spije kakšen požirek. Leta 94 pa je v solzah na novinarski konferenci povedal, da je poleg alkohola odvisen tudi od kokaina ter ima ogromno stavniških dolgov. Ironično je kasneje postal obraz ene izmed stavnic ter napisal knjigo, ki se osredotoča na njegovo zdravljenje odvisnosti. Zardi tega je tudi zapustil Boro ter podpisal za Villo, ki je že od 19. stoletja slovela kot klub brez alkohola v klubskih prostorih. V Boru pa je bilo pijančevanje in igranje na srečo dnevni običaj. Še bolj kot treningi.

3. Tony Adams

Najtrofejnejši kapetan Arsenala bi lahko postal najboljši branilec, ki je kadarkoli igral nogomet, če ga ne bi bolj kot nogomet zanimale druge reči. Prekomerno pitje se je začelo že v sredini 80., doseglo vrhunec začetek 90., ko je povzročil avtomobilsko nesrečo in odšel v zapor ter končalo leta 96., ko je odšel na zdravljenje. Leta 98 je izdal knjigo, ki je požela dobre kritike in razkrila temno stran angleškega nogometa. Tony je med drugim razkril, da si je glavo poškodoval, ko je pijan padel po stopnicah, da je precej tekem v sezoni 93-94 odigral pijan ter da je bil vključen v večje število barskih pretepov. Spuščena signalna raketa v stranišču za invalide, ki sta jo v Pizza Hut spustila skupaj s soigralcem Parlourjem pa tako ali tako ni ušla medijem.

Je pa nekaj zanimivo. Znamenita četvorka Winterburn, Bould, Adams, Dixon, ki je vedno odigrala popoln “offside trap” in je slovela kot neprebojna je bila sestavljena iz treh (Dixon je bil čist) pijancev in odvisnikov od iger na srečo (pa še Parlour in Merson na sredini).
Kako je potem mogoče, da bojda trezni Košelniji, Skilačiji, Klišiji in klovnovski vratarji niso sposobni odigrati ene normalne uigrane obrambne akcije? Vsi so na drogiranih polžih. Garantiram!

2. George Best

Prvi nogometni seks simbol nam bo v spominu ostal kot eden najbolj popolnih napadalcev, ki so tekli po zelenicah. Žal pa je mnogo večje dosežke zasenčil divji življenjski stil in alkoholizem, ki ga je na koncu stal tudi življenja. V času najhujše odvisnosti je za potrebe pijančevanja ukradel denar neki ženski, preživel Božič za zapahi, se v tv oddaji pojavil pijan ter voditelju povedal, da rad poriva. Zadnja odmevna alkoholna epizoda datira v leto 2004, torej eno leto pred njegovo prezgodnjo smrtjo. Velik igralec, ki se žal ni uspel upreti razvadi.

1. Paul Gascoigne

Vem, dragi bralci, ne morem vas presenetiti! Verjetno najbolj tehnično podkovan nogometaš, ki ga je Anglija imela je bil predviden za velike stvari. Mož, ki bo Anglijo leta 98 dokončno popeljal na prestol, so pisali. Žal pa do prvenstva ni prišel, saj je bil teden dni pred izborom ekipe opažen kako pijan v jutranjih urah žre kebabe. Takšnile nočni izleti so bili sicer njegova tradicija že od leta 91, ko si je pred nočnim klubom dodatno poškodoval koleno, ki ga je stalo daljše odsotnosti z igrišč. Vseeno pa se alkoholiziranost med tekmami ne more primerjati z dogodivščinami po končani karieri, ko se je večkrat srečal s predstavniki zakona, prisilno hospitalizacijo in javnim sramotenjem. Vrhunec vsega je bilo večdnevno popivanje v hotelski sobi, ko je bila steklenica gina premalo in zaloga kokaina hitro izpraznjena. Na koncu je padel celo tako nizko, da je bil prepričan, da je plastična papiga pobegnila skozi okno.
V svoji biografiji je razkril, da se je zdravil zaradi obsesivno-kompulzivnih motenj, bipolarne motnje in bulimije. Medije pa je nazadnje napolnil februarja 2011, ko je bilo razkrito, da je ostal brez vsega denarja. Zavrnili pa so ga tudi na TV showu I am celebrity, get me out of there, ker ni prestal osnovnih psihiatričnih testov.

To bi bilo do naslednjič vse Upam, da vam je bil prispevek všeč

Pozdravljeni!

Pisec bloga je postal len prašič zato je na njem vedno manj objav. Vseeno pa si bomo danes na hitro pogledali top 11 skropucal, ki so jim v prostem času rekli nogometni dres.

Sicer se ta skropucala ne morejo primerjati s tistimi od Quad City Mallrads in San Francisco Spiders vendar to pač ni hokejski blog

Fešn mode on:

11. Bochum 98/99 home

Komu se je zameril Stefan Kuntz, da je zadnjo sezono v bogati karieri odigral v tej mavrični opravi, ki jo je sponzorirala berlinska Parada ljubezni.

10. Celtic 91/92

15.7 1992 je bil v Delu članek (ja imam stare časopise), da je Paul McStay zavrnil Manchester United in Sampdorio ter za milijon dolarjev podaljšal še za tri sezone. Verjetno je na dresu borzno poročilo tega dogodka

9. Barcelona 95/97 – away

Zidovi se rušijo v moji glavi, stene pokajo pod težo alkohola ali kako že gre tista pesem? Te montažne stene so bile vsekakor prilimane na dres ob velikem uživanju le tega.

8. Southend, sredina devetdesetih – away

Ko greš na lov na flaminge, se je dobro zakamuflirati. Nikoli namreč ne veš kje preži sovražnik.

7. Crystal Palace, sredina devetdesetih – away

Kar gre gor gre tudi dol. Mislim, da sem te puščice videl v enem levelu Sonica.

6. Lyon 2010/2011 – away

Nisem prepričan kakšno umazano igro se zadnje čase igrajo v Franciji. Verjetno je na dresu nekakšen psihološki test, ne neeeeee ne mama ne delaj mi tega, saj bom priden. Eeeeeem kje smo ostali? Jaz vidim kravice, nekdo drug bo videl nekaj tretjega.

No, se vsaj niso zgledovali po njihovih homo, eeeeeeem domoljubnih kolegih, ki igrajo ragbi.

5. Sunderland 94/95 – vratar

Vidite tiste odtise rok pri strani? Verjetno so fotografija v nebo vpijočih rok vratarja, ko je zvedel, da bo moral nositi ta dres. Obstajata dve verziji. Home in Away. Kot, da obstaja verjetnost, da bi nasprotnikov vratar imel istega.

4. AC Milan 95/96 – tretji

Ah, Italija. Dežela mode in renesančnih umetnikov Vsi ti oblikovalci, ….. Armani, Versace ter stric, ki je na tripu oblikoval dres za športnega proizvajalca Lotto. Malce navpično, malce vodoravno, par geometrijskih likov. Otroci v vrtcu ponavadi lepše barvajo.

3. Anglija 1996 – vratar

Ko je cel svet mislil, da Anglija ne more imeti gršega vratarskega dresa od tistega iz leta 92, ki je prikazoval bruhajoče Umbro logotipe je na svet privekalo tole skropucalo. Vse barve mavrice so nakazale, da imajo poleg svoje Queen Elizabeth radi tudi kakšne druge queene. Odlična simbolika za nastavljanje riti Nemčiji na domačih tleh.
No, po napisih vsaj vemo iz katere države prihaja reprezentanca. Če prej ne fašemo epilepsije.

Še dodatek iz leta 92

2. Arsenal 95/96 – away

Mighty Morphin Power Rangers ali TV s slabim signalom? Dres je pridobil kultni status, ker je fane strah, da jih bo zadela strela iz dresa

1. Colorado Caribous 1978 – home

Klub je zdržal le eno sezono, zanj pa je igral tudi dvakratni dobitnik superbowla. Jaz pa se sprašujem, če so jih med tekmami kaj vlekli za nitke, eeeeeem dres. Mimogrede. A se kaznuje vlečenje za cofke z rumenim kartonom?

Moja duša gre bruhat

Pozdravljeni!

Prvi zapis v novem letu bo posvečen zgrešenim prestopom. Zavedam se, da je takih lestvic na spletu veliko. Po drugi strani pa se te lestvice osredotočajo zgolj na zneske, kar je po mojem mnenju rahlo zgrešeno.  Drži, da sta npr. Ševčenko ali Lantini stala veliko in nista povrnila klubu praktično ničesar, vendar to na kluba  ni negativno vplivalo. Mogoče Manchester po prihodu Verona res ni osvojil lige. Ni pa to na klub že v naslednji sezoni vplivalo.  Zato bom sam sestavil lestvico t.i. flopov, ki so negativno vplivali na klub sam. In to v rezultatskem ter finančnem smislu.

11. Savio Nsereko: Brescia – West Ham 10m € 2009

V Italiji verjetno še danes pijejo na zdravje ljudi, ki so izpeljali ta prestop. Kaj narediš, ko lastniku tvojega kluba propadajo banke na Islandiji? Kupiš igralca za katerega ni nihče slišal in noben ne verjame, da je talent.  Igralec je kmalu zapustil klub, ki je v zameno za njegov odhod dobil povprečnega branilca Da Costo. Za Saviom pa se je izgubila sled iz mojega radarja. West Ham pa pospešeno drvi v Championship. Čestitke. Mogoče bi morali dati Dyerju 80.000 angleških tedenske plače namesto 60.000

10. Steve Marlet: Lyon – Fulham 11,5 m GBP 2000

Takratni trener Tigana je lastnika Fulhama, poslovneža Al Fayeda, prepričal, da je Marlet edini košček sestavljanke, ki mu manjka za preboj v Evropo.  Slednji naj bi namreč skupaj s Sahajem in Boa Mortejem tvoril napadalno trojko, ki bi klub pripeljala do šestega ali sedmega mesta. Marlet je povsem pregorel in Al Fayed je Tiganaja tožil na sodišču, češ, da ga je nategnil. Marlet je nato kaj kmalu izpadel v pozabo, vmes pa še zabil dva gola Sloveniji. Al Fayed pa ni nikoli več odprl denarnice za okrepitve.

9. Corrado Grabbi: Ternana – Blackburn 6,5 m GBP 2001

Igralec je za klub zadel dvakrat. Žalostno, zelo, zelo žalostno. Pripeljan je bil kot okrepitev, ki bi klub zagotovila ponoven povratek med najboljše. Odšel pa je kot boleč spomin, ki je pustil hudo luknjo v blagajni. Vsega pa je kriv Moggi, ki je poskrbel, da igralec ni mogel igrati v Italiji. Veliko let kasneje je bil Grabbi spoznan za žrtev Calciopolija, Blackburnu pa to žal ni pomagalo. Računan povratek med najboljše je tako prestavljen do nadaljnjega, ko se bodo novi lastniki odločili razvezati mošnjiček.

8. Jon Dahl Thomasson: Herenveen – Newcastle 2.5 m GBP 1997

Dalglish je Danca videl za popolnega partnerja Shearerju. Žal pa se to ni uresničilo. Thomasson, ki je bil vajen igrati kot ofenzivni vezist se zaradi svoje krhkosti v PL ni znašel in je zabil le štiri zadetke. Za povrh se je poškodoval še Shearer in Newacstle je sezono končal trinajsti. Tommason se je vrnil na Nizozemsko in prišel je Guivarch, ki je prav tako “flopnil”. Newcastle pa ni zmogel ničesar več od drugega mesta. Navijačem pa se je še pošteno kolcalo po Ferdinandu. Danec je nato vrhunec kariere doživel pri Milanu, kjer je bil fenomenalni joker s klopi. Klub pa je imel še precej zgrešenih nakupov. Luque, Owen in Viana (najbolj precenjen igralec “ever”) in ostali preplačani nogometaši so klub pahnili v drugo ligo s katere pa so se na srečo vrnili.

7. Ian Rush: Juventus-Liverpool 2.8 m GBP 1988.

Navijači Liverpoola bi me verjetno pribili na križ. Še posebej, ker je Ian klubska legenda , klub pa je imel zares veliko flopov. Le Tallec, Diao, Diouf, Dundee, Aquilani, Babbel, Riera, Gonzales, Keane, …. Vendar jih vseno naproščam, da preberejo mojo obrazložitev.

Tisto sezono, ko je bil Rush dokaj podpovprečen v Juventusu je Liverpool imel najboljši napad na svetu. Aldridge-Beardsley in Barnes so rušili vse pred seboj in klub je z lahkoto osvojil ligo.  Po vrnitvi Rusha za Aldrigeja ni bilo več prostora in odšel je v Sociedad kjer je spet blestel, klub pa je po golu Thomasa (kasneje je igral za Liverpool) v zadnji minuti na tekmi proti Arsenalu izgubil naslov.  Kasneje pa osvojil zgolj še eno prvenstvo. V nekem smislu je bil to korak nazaj, ki je nato zaznamoval vse ostale sezone. Klub je praktično vedno storil en korak nazaj potem, ko je pokazal napredek. Napačna odločitev, ki je pomenila odhod igralca z najboljšim izkoristkom in igralca, ki je bil poleg klasičnega napadalca še dober organizator je mogoče zaznamovala generacije.

ps: A ni zanimivo, da sta igralca še izgledala enako. Resno, na prvi pogled ju težko ločiš.

6. Peter Barnes: WBA – Leeds okoli 900.000 GBP 1981

Veliki denarci so bili odšteti za igralca, ki je pri devetnajstih zadel v finalu ligaškega pokala in imel super sezono pri West Bromwichu. Žal pa je pri Leedsu povsem pogorel kar je privedlo do izpada moštva iz prve lige po sedemnajstih letih. Trener Leedsa je imel na voljo 1M angleških za nakup okrepitev, vse pa je porabil na enem igralcu. Nespameten in gromozanski znesek za leto 1981. Igralec sam pa je zapadel v obskurnost. Iz reprezentance je izpadel zaradi nerazumevanja s soigralci in od tedaj igral le še v bizarnih klubih. Naslednji vrhunec kariere je bil zgolj biti menjava Jasperja Olsena pri Manchestru.

5. Fabian Carini: Juventus – Inter Cannavaro+10m € 2004

Inter je za Cannavara plačal 23 milijonov € in nato naredil takšno menjavo za vratarja, ki ni bil nikoli več kot rezerva. Klub, ki je zapravil milijone za razne zgrešene okrepitve je ponudil precej imen za tole lestvico vendar je tale vseeno vredna rubrike “ničjasno”.  Zgrešena naložba za zgrešeno se je nato nadaljevala do afere Calciopoli iz katere je Inter odšel zmagovalec in postal najmočnejši klub v Italiji ter celo zmagal Ligo Prvakov.  Letošnja sezona pa je prinesla vonj po starih, zategadelj gre Carini na tole lestvico.

popravek: Dobil sem podatek, ki ga prej nisem poznal. Zgleda, da je Moggi izsilil prestop Cannavara, da ne bi oteževal prestopa Stankovića v Inter, ker je le ta prej očitno nekaj podpisal z Juventusom ter si nato premislil.

Carini pa je nato bil le del tega posla. Hvala za obvestilo!

4. Jose Luis Calderon: Idenpendiente – Napoli neznana vsota 1997

Ko sem po spletu gledal te lestvice zgrešenih prestopov nisem na nobeni lestvici zagledal tega imena. Čudno, očitno so vsi pozabili nanj. Argentinski reprezentant je za svoj klub zabijal kot zmešan. Prišel v Serie A in s klubom izpadel z vsega 14. točkami.  Nato je odšel nazaj v Argentino in spet serijsko zabijal. Čuden tič. V paketu z njim bi dodal še enega igralca. William Prunier. Možakar je bil eden izmed top francoskih branilcev. Dobro začel v Manchestru, nato bil nekoliko po krivici okrivljen za nesrečni poraz in se odločil srečo poiskati drugje. V Napoliju je ni našel saj je bil eden izmed najbolj katastrofalnih branilcev. Ah, otroštvo, ko me je še zanimala Serie A.  To je pa, ko vsi vrstniki navijajo za Juventus ali Milan. Grozno!

3.  Kevin Davies: Southampton-Blackburn Rovers 7.5 m GBP

PIKABU. Jaz sem Roy Hodgson in rad zafrknem vse uspešne klube. Dobro pa mi gre z Interjem. Davies je na željo Hodgsona, ki je postal trener kluba, ki je tri sezone pred tem osvojil državni naslov prišel v klub za rekordnih 7.5 m angleških, kar je bila leta 98 gromozanska vsota. Zabil je EN zadetek, klub pa je izpadel iz lige. Oba glavna akterja tega sta jo popihala. Za razliko od trenerja je Davies dejansko uspel in postal kvaliteten napadalec, ki si je kot najstarejši igralec priboril vpoklic v reprezentanco.

2. Denilson: Sao Paulo – Betis 1998 21,5m GBP

Nekoč je bil najdražji igralec sveta in po mnenju mnogih potencialno najboljše krilo, ki ga je dala Brazilija. Danes je to nogometaš, ki ga je zavrnil Bolton in je igral v Vietnamu. Eden najbolj presenetljivih prestopov v nogometni zgodovini, ki je Betisu prinesel finančne težave in izpad ter en pokal. Denilson v Betisu ni nikoli prikazal iger iz reprezentance in mnogi so mu očitali lenobo. Nekaj bo verjetno res na tem. Dejstvo pa je, da mu klub ni nikoli priskrbel nobenih soigralcev. Avantura, ki se je slabo končala za obe strani. Betis pa je nato plačal 6 milijonov € za še en  flop - Odonkorja

1. Gaizka Mendieta: Valencia-Lazio 2001 48m €

Moram priznati, da sem bil njega dni velik občudovalec Mendiete.  Igralec z neverjetno eleganco, lasersko vodenimi podajami, odličen organizator igre ter eden najboljših izvajalec 11m vseh časov je Valencio dvakrat popeljal v finale lige prvakov. Zato ni čudno, da je bil leta 2001 najbolj zaželena tarča prestopnega roka. Vse je kazalo, da ga bo ujel Perez toda dobil ga je Lazio, ki je iskal zamenjavo za Verona in je v Mendieti videl igralca, ki bi jih lahko popeljal nazaj na vrh Serie A, ki so jo osvojili dve sezoni pred tem.  Na njihovo nesrečo pa jih je popeljal na skromno šesto mesto in v skorajšnji bankrot. Ni treba preveč poudariti, da si od tega fiaska Lazio ni več nikoli opomogel. Prav tako si ni opomogel igralec, ki je bil najprej posojen v takrat zelo skromno Barcelono in nato prodan v Boro. Boro – kjer sanje umirajo (nov moto za na dres, zastojn)

Pozdravljeni!
Po daljši odsotnosti si bomo pogledali kateri so tisti lastniki nogometnih klubov, ki so s svojimi potezami, izjavami in posli zasenčili ter očrnili ime kluba.  Na žalost nimam pojma afriškem in azijskem nogometu, zaradi česar se bo verjetno kak zabaven možakar izmuznil.

11. Douglas Craig – York City

Craig je klub prevzel leta 90 in ga kmalu iz anonimnosti pripeljal v ligaški pokal kjer so izločili Manchester United. Javnost pa je opozoril nase potem, ko ni hotel podpisati kampanije proti rasizmu in je klubski stadion za drobiž prodal novo ustanovljeni delniški družbi ter ga nato za domnevno milijonsko vsoto dal fanom v odkup. Denar so zbrali navijači, ker je grozil z zaprtjem kluba.  Nekdanji torijski mestni svetnik je nato klub prodal za 50 funtov in postal vikar.

10. Maurizio Zamparini – Venezia in Palermo

Za razliko od našega angleškega prijatelja (in večino njih na lestvici) Zamparini do denarja ni prišel na nelegalen način in se ni vmešaval v čudne posle. Pravzaprav je pred bankrotom rešil Venezio in jo pripeljal v Serie A ter od Sensija (lastnika Rome) odkupil Palermo ter ga prav tako pripeljal v Serie A.  Sporen pa je zaradi njegovih izjav in dejstva, da je v 23. letih v nogometu odpustil kar 26 trenerjev. Guidolina kar 4x.  Zelo nepotrpežljiv možakar, ki stalno grozi z odhodom iz nogometa si zasluži mesto na lestvici.

9. George Reynolds - Darlington

Nekdanji tihotapec ur in obsojeni kriminalec je postal tovarnar, ustvaril 300 milijonsko premoženje ter kupil nogometni klub Darlington. Moštvu, ki ga je na tekmo gledali okoli 4.000 ljudi je zgradil stadion za 25.000 gledalcev za 20 milijonov angleških. Žal pa mu ni uspelo privabiti igralcev, ki bi klub pripeljali v Championship, kaj šele v PL. Kmalu zatem je postal klub insolventen in danes nastopa izven ligaškega sistema.

Reynolds, ki si je nekoč kupil hišo v Londonu, da bi bil bližje tedaj popularni skupini Spice Girls, jahto, helikopter in velik podeželski dvorec je po izpustitvi iz zapora leta 2006 (davčna utaja) zapadel v obskurnost. Sedaj si lastni podjetje, ki se ukvarja s polnjenjem avtomatov s prigrizki.

8. Jesus Gil – Atletico de Madrid

Že pokojni predsednik madridskega kluba (Ker imajo v  Španiji drugačno politiko lastništva bodo na lestvici tudi predsedniki) je do bogastva prišel v gradbeništvu.  V šestdesetih je sedel, ker se je njegova stavba sesula in pod seboj pokopala prek petdeset ljudi.  Nakoncu je bil kmalu izpuščen po ukazu Franca, verjetno pa so bili v igri veliki denarji.

Leta 1987 je postal lastnik Atletica in kmalu zatem zaprl mladinsko šolo. Rezultat zaprtja je bila selitev Raula k Realu.  Zaradi močne želje po osvojitvi La Lige je Gil odpustil vrsto trenerjev in v moštvo vložil velike denarje. Sreča se mu je nasmehnila leta 96, ko je klub po skorajda dvajsetih letih odnesel naslov državnih prvakov in nastopil v Ligi prvakov.  Gil ne bi bil Gil, če ne bi nase opozoril tudi Evropo. Amsterdamskega velikana Ajaxa je klical FC Kongo.

V času županovanja je znatno znižal kriminal v Marabelli, saj je njegova policija, ki so jo sestavljali nekdanji pripadniki vojske in tujske legije redno čistila ulice ter se fizično spravljala na kriminalce, kar je razburilo nekatere objemalce dreves (“em gibanja za svoboščine”) pri njemu pa so dopustovali vplivni ljudje, ki so ga podprli pri njegovi ponovni izvolitvi. Npr. igralec Sean Connery in Gunilla von Bismarck, članica znamenite rodbine. Žal pa je po drugi strani omogočil zavetje bogatim kriminalcem iz Anglije, Rusije in Italije, ki so se v zameno za denar varno sončili na Costi del Sol. Zavetje pa je nudil tudi nekaterim iskanim nacističnim zločincem.

Po seriji škandalov je bil prisiljen odstopiti iz županske funkcije ter za kratek čas oditi v zapor. Atletico pa si je tako ali tako že prislužil naziv Patetico.

7. Zdravko Mamić – Dinamo Zagreb

Mamić si je ime naredil v času privatizacije po razpadu Jugoslavije, prvič pa je opozoril nase, ko je sredi devetdesetih po stadionu lovil nekega nogometnega funkcionarja ter udaril igralca nasprotne ekipe. Slačenje, alkoholiziranost, grožnje novinarjem in preklinjanje so njegov reden spremljevalec. Prav tako krši precej zakonov saj sta s sinom obenem tudi športna agenta svojim nogometašem, ki igrajo za Dinamo ali pa nevede z njima podpišejo pogodbo do konca kariere. Zadnji tak primer je tisti Eduarda Da Silve od katerega hoče Mamić milijonček.

Vsekakor pa zna Mamić, ki se obnaša kot da še ni videl civilizacije, svoje igralce prodat za velike denarje.

6. Darren Brown – Chesterfield

Javnosti je postal znan kot lastnik hokejskega kluba Sheffield Steelers, ki so bili tedaj gonilna sila britanskega hokeja.  Nato je kupil stabilni Chesterfield, ki je vsako leto končal s profitom ter ga začel počasi ropat. Med drugim si je kupil 2.500 funtov vredno kosilnico. Večina denarja pa je šla za razsipno življenje, druženje z dekleti iz tretjih strani ter nakup dobrih ameriških hokejskih igralcev.  Zaradi tega je šel v zapor, ki pa ga ni ravno poboljšal. Po štirih letih je prišel na prostost in takoj ogoljufal tovarno pohištva za 1.800.000 angleških. Seveda je šel nazaj sedet. Klub pa je zaradi njegovih barabij fasal minus točke.

5.  Freddy Sheppard – Newcastle United

Sheppard je bil nekoč zelo priljubljen pri navijačih Newcastla, ki res nimajo sreče z lastniki.  Lahko bi celo rekli, da so s sedjašnjim prišli iz dežja pod kap.  Priljubljen je bil, ker si je lastil praktično vse športne ekipe v Newcastlu, vedno našel čas za fane in na veliko investiral v klub. Vključno z Alanom Shearerjem (ostlai nakupi niso bili tako uspešni).

Nato pa je prišlo razkrizje, ki ga je odpihnilo iz sveta športa. Postal je žrtev Mazherja Mahmooda, novinarja(tisti “šejk”, ki je nategnil tudi Svena), ki se je preoblečen v bogatega šejka pretvarjal, da želi kupiti Newcastle.  Sheppard se je v njunem pogovoru norčeval iz navijačev, ki za velike denarje kupujejo nogometne drese in spominke. Navijačice je označil za debele psice, Alana Sherarja pa za Marry Poppins nogometa.  Za povrh pa je pogovor potekal v bordelu, kjer si je Freddy zaželel lezbični šov z lisicami. Povedal pa je tudi, da ne mara obarvanih deklet in preferira dolgonoge blondinke z velikimi joški.

Vseeno pa mu je uspelo prilesti v klub in, ker se mu je očitno gladko je***o za popularnost je odpustil legendarnega Bobbya Robsona.  In to po štirih tekmah v novi sezoni.  Kasneje je sicer dejal, da je bila to njegova najtežja odločitev v življenju. Nato pa sarkastično pripomnil, da ni hotel biti človek, ki je ustrelil Bambija.

Leta 2007 je Freddy dokončno moral iz kluba. Družina njegovega side kicka Halla je namreč delnice kluba prodala Ashleyu in hočeš nočeš se je moral pokoriti tudi on. 2010 so ga sicer povezovali s povratkom v klub, ki pa se ni zgodil.

4. Robert Maxwell Oxford in Derby County ter skorajda Manchester United

Verjeli ali ne, ampak tega strica smo obravnavali na faksu ter imeli celo predavanje o njegovem življenju v Cankarjevem domu, ki ga je imel ugledni angleški profesor. Škoda, da na izpitu nato ni bilo nič o nogometu :/

Maxwell se je rodil revni judovski družini na Čehoslovaškem in prebegnil v Anglijo. Po drugi svetovni vojni je služil kot cenzor za angleško vojsko v okupiranem Berlinu. Da vas ne bom preveč dolgočasil z detajli bom na hitro povedal, da je bil medijski mogotec, ki je kupil Mirror Group ter je eden najbolj zaslužnih, da so znanstvene revije tako drage. Svoje veze z enimi in drugimi je izkoristil v hladni vojni, ko je iste revije prodajal na obeh straneh železne zavese.  Na vrhuncu pa jih je izdajal kar 400.

V nogometnem svetu je poznan po tem, da je rešil Oxford pred propadom in ga nato pripeljal do zmage v ligaškem pokalu leta 86. Leto zatem je kupil Derby County, kjer pa mu ni uspelo ponoviti svojih podvigov. Na srečo navijačev Manchestra pa mu leta 84 ni uspelo kupiti Uniteda, ker je Martin Edwards, lastnik,  postavil previsoko ceno. Poznan je še pote, da je hotel združit Oxford z Readingom.

Ko se je leta 91 utopil na svoji jahti, nekateri pravijo, da je bil umorjen (kar ne bi bilo čudno glede nato, da je prijateljeval z Gorbačovom, pomagal Judom prebegnit v Izrael iz SZ, dostavljal Izraelu orožje iz Češke med njegovo prvo vojno z arabskimi državami, domnevno vohunil za CIO, ….) je zapustil 400.000.000 dolga, ki ga potomci niso mogli krit in bili posledično prisiljeni razglasiti bankrot. Razkrite pa so bile tudi umazane finančne podrobnosti, vključno tiste, ki so pomagale izprazniti Mirrorjev pokojninski sklad.

3. Željko Ražnatović – Arkan – FK Obilić

Kriminalec, ki ga je Stane Dolanc rešil zapora kljub temu, da je ustrelil dva policista ter zanj dejal, da je več vreden kot celotna UDBA je svetovni javnosti poznan predvsem kot vodja paramilitarne skupine Arkanovi Tigri in vojni zločinec.  Da ne bomo pogrevali starih zgodb bomo skočili v leto 96, ko je kupil FK Obilić (druga liga) ter ga nato v sezoni 97/98 pripeljal do naslova prvaka Jugoslavije. Če je verjeti knjigi Franklina Foerja je Arkan grozil igralcem nasprotnim klubov, če bodo le ti zadeli proti Obiliću. Klub je sicer doživel le en poraz in prejel zgolj 19 zadetkov. Naslednjo sezono pa le 9. Zaostal pa je 2 točki za Partizanom ter postal klub, ki ni osvojil lige kljub temu, da je bil brez poraza.  Svoje mesto predsednika kluba je nato prepustil ženi Ceci (znani pevki), ker bi drugače klub ostal brez Evrope. Po atentatu nanj je klub zapadel v obskurnost.

2. Silvio Berlusconi – AC Milan

Politik, ki je žrtvam potresa dejal naj se počutijo kot na kampiranju in je bil vpleten v tisoč in en škandal, je lastnik praktično vseh italijanskih medijev ter v zadnjih 25 letih najtrofejnejšega kluba na svetu. Klub je kupil leta 86 in vanj na približno enak način kot je to naredil Abramovič pripeljal vse najboljše možne nogometaše, vključno  z znamenito Nizozemsko trojko, ki je ob odličnem domačem ogrodju v naslednjih osmih letih bila strah in trepet zelenic širom Evrope.

Tu ne bom izgubljal preveč besed, ker Silvia in njegove podvige poznamo vsi.  Edino kar me še zanima je, če urbana legenda, da je Milan kupil Blissetta, ker ga je zamenjal z Barnesom drži. Je pa to bilo tri leta pred Silviom.

1. Ken Richardson – Doncaster

Za trenerja je postavil lastnika trgovine s spominki lokalnega nogometnega rivala in hotel prodati stadion čeprav ni bil ne v njegovi ali klubski lasti. Prvo mesto pa si zasluži, ker je nekdanjemu pripadniku specialnih enot naročil naj požge tribuno stadiona svojega kluba.  Zaradi tega je seveda odšel v zapor. Bogataš pa je bil po svojih spornih poslih znan že, ko je menjal konje na konjskih dirkah.

Zaradi požiga lastne tribune si možakar zasluži prvo mesto na ne ravno častni lestvici.

Na lestvico se ni uspelo uvrstiti Gigiju Becaliju – Steaua, Bernardu Tapieju – Marseille in Lucianu Gaucciju – Perugia